Joe Valachi (Charles Bronson) je bil gangster, pravi mafioso, toda nič posebnega. Ni bil kaka velika živina, ampak mala riba, najprej šofer in potem hitman. Toda ta mala riba je zaslovela po tem, da je pela. Najprej pred policijskimi zasliševalci in potem še pred kongresno komisijo. Pral je umazano perilo, tako da si je podpisal smrtno obsodbo. V tolažbo mu je bilo lahko le to, da je mafija na njegovo glavo razpisala nagrado v višini 100.000 dolarjev. Toliko denarja še ni videl, zato je imel občutek, da je s svojim življenjem nekaj naredil. Film Cosa nostra – resnica o mafiji, ki ga je posnel Terence Young, režiser prvih bondiad (Dr. No, Iz Rusije z ljubeznijo itd.), ga prikaže kot skesanca, ki je en stres zamenjal z drugim. Konča tako kot vsi medvedi, ki znajo peti, ne pa tudi leteti. Curtis Hanson, danes znan predvsem po filmih L.A. zaupno, 8 milj in Divja reka, je v preteklosti rad koketiral s Hitchcockom – in tudi triler Priče nasilja je hitchcockovski. Isabelle Huppert skozi dvoriščno okno stanovanja, v katerem seksa s svojim skrivnim ljubimcem, Steveom Guttenbergom, vidi, kako skuša neki psycho umoriti Elizabeth McGovern. Guttenberg tega ni videl, a se kljub temu javi za pričo, ker Isabelle ne more pričati – poročena je namreč z njegovim šefom. In tako Guttenberg, mali slehernik, postane Mož, ki je preveč vedel – na križišču Dvoriščnega okna in Psiha.