Konec vojne mnogi otroci pričajo brez staršev. Družba jim pri tem pomaga z ustanavljanjem posebnih domov za otroke padlih borcev. Tu odraščajo v prijateljskem okolju, vzgojitelji pa poskušajo narediti vse, da otroci čim prej pozabijo neprijetnosti vojne in nadaljujejo šolanje. Njihov svet je spet poln pesmi, dela in upanja v lepo prihodnost. Goran odrašča v domu, v katerem živijo dečki s smislom za glasbo in polni želja po razvoju svojih umetniških sposobnosti. Vrstniki in profesorji kmalu opazijo njegovo predanost glasbi in marljivost. Svojo violino zamenja z violino svojega najboljšega prijatelja, ker je ta drugačna od drugih in s svojo temno barvo v njem budi spomine na preteklost, lepote otroštva in na v vojni umrlo mamo.