Sunshine se začne z bajno in bujno, tako rekoč žanrsko eksplozijo, povsem netipično za Istvana Szaba, režiserja filmov kot so Oče, Mefisto in Polkovnik Redl. Eksplozija je pravzaprav neke sorte strel v zrak, znak za štart dveh rdečih niti te triurne epske gala sage - za štart 20. stoletja in za štart tovarne zeliščne pijače Sunshine, s katero je obogatela madžarsko-židovska dinastija Sonnenschein (po angleško Sunshine). In kot se za sago spodobi, nam 20. stoletje prikaže skozi usode treh generacij, ki jih v treh različnih historičnih obdobjih in treh različnih politično-ideoloških sistemih (diktatura, nacizem, komunizem) pilotira depresivni Ralph Fiennes. Zdaj je ded, zdaj oče, zdaj sin. Zdaj mu je ime Ignatz, zdaj Adam, zdaj Ivan. Zdaj ima brado, zdaj brke, zdaj je gladko obrit. Zdaj je avstro-ogrski sodnik, zdaj olimpijski mečevalec, zdaj komunistični funkcionar oz. stalinist. Vedno pa je povzpetnik, oportunist in karierist, ki se hoče za vsako ceno asimilirati. Zato najprej opusti preveč židovski priimek Sonnenschein, potem se pokristjani, na koncu pa opusti vero in postane ateist, tako da mu ni nič več sveto, niti komunizem, ki se mu upre, jasno, v "10-dnevni revoluciji" leta 1956.