Je guvernanta nora ali ne? To vprašanje že dobro stoletje muči bralce in interprete romančka Obrat vijaka, ki ga je ob koncu 19. stoletja napisal Henry James. Drugo vprašanje, ki jih muči, se kakopak glasi: ali otroka res vidita duhove? Otroka, Milesa in Floro, protežiranca nove guvernante, sta menda povsem zbegala, pokvarila in stravmatizirala gospod Quint in gospodična Jessel, prejšnja oskrbnika posestva, na katerem živita. Jasno, Quint in gospodična Jessel ne dočakata konca Obrata vijaka. Zgodovina si je razbijala glavo: kaj se je zgodilo v tej misteriozni, gotski klasiki? To je skušal pojasniti film Nočni obiskovalci, ki bi ga lahko podnaslovili tudi: Pred obratom vijaka. Nočni obiskovalci so namreč prequel Obrata vijaka. Pomeni: tu slišimo in vidimo, kaj se je dogajalo na tem “prekletem” posestvu, in to podnevi in ponoči. Ekscentrični Quint, ki ga igra Marlon Brando, zabava otroka – z njima nori, z njima spušča zmaja, z njima muči male živali. Z njima se igra tako, kot se s svojim vnukom tik pred infarktom igra don Corleone, alias Boter. Podnevi. No, ponoči se prelevi v Paula, glavnega junaka Zadnjega tanga v Parizu: z gospodično Jessel (Stephanie Beacham) se utapljata v divjih, potnih, perverznih sadomazo špilih. In otroka, ki ju skrivaj opazujeta, jima sledita. “Če koga zares ljubiš, potem ga hočeš ubiti.” Henry James je verjetno Obrat vijaka napisal za štos. Nočni obiskovalci ta štos vzamejo zares.