Predstavljajte si Kitajca, ki gleda h’woodski film o Kitajski. Huh, si reče, to ni nima nobene zveze s Kitajsko! To nismo mi! To je le tipična h’woodska, stereotipna, turistična karikatura Kitajske? In potem sklene, da bo ta h’woodski film o Kitajski predelal skozi kitajske oči. Nekaj takega se zgodi v španskem filmu Carmen, ki ga je posnel Carlos Saura (drugi del njegove trilogije o flamencu). Antonio Gades igra koreografa, ki si je ob ogledu Bizetove opere Carmen očitno rekel: hej, to nismo mi! To nima nobene zveze s Španijo! To je le tipična francoska, stereotipna, turistična karikatura Španije! In ker je za Gadesa Bizetova Carmen le Hollywood, ki ne ujame esence “španske duše”, sklene, da bo Carmen ločil od Bizeta. Ko ga zagledamo prvič, išče tempo in korake za svojo flamenco verzijo Carmen. Ko ga zagledamo naslednjič, kroži po plesnih šolah in išče punco, ki bi igrala Carmen. In glej, no, v oči mu pade prav punca po imenu Carmen (Laura del Sol), ki se mu zdi prava in obenem lažna – prava zato, ker jo takoj začuti, lažna pa zato, ker še ne ustreza njegovi viziji Carmen. Problem je seveda v tem, da se Carmen noče prilagoditi njegovi viziji Carmen, to pa zato, ker je Carmen že v nekem smislu Carmen. In če že hočete: ker je Bizetova Carmen že v nekem smislu španska Carmen. Naj si je Carmen Bizetova ali pa Gadesova, stereotipizaciji ne more ubežati. Razlog več, da njun odnos kmalu mutira v strastni vrtinec posesivnosti, obsedenosti in ljubosumja – hja, v esenco “španske duše”. Ergo: avtentičnost potrebuje veliko teatra. Esenco “španske duše” ujameš le, če jo igraš. Avtentičnost je tako fabricirana kot njeno nasprotje. Čudovito.