V briljantnem, danes kultnem psihotrilerju Sestri je Brian De Palma prvič rezimiral svojo obsedenost z voyeurizmom, sadizmom, kastriranjem, orgijo patriarhalnega kapitalizma, kolapsom podrejanja ženske želje moški, split-screenom in Hitchcockom. Philip (Lisle Wilson) in Danielle (Margot Kidder), ki se spoznata v nekem TV showu, gresta k njej - na “after”. Danielle mu razkrije, da ima tudi sestro, enojajčno dvojčico Dominique - in da ravno praznujeta rojstni dan. Philip skoči po torto, toda ko se vrne, ga pričaka Dominique (Margot Kidder), druga, motena dvojčica, ki ne razreže torte, ampak njega. Ob soundtracku Bernarda Herrmanna, Hitchcockovega komponista. Ni sicer jasno, katera dvojčica ga razreže, tista, ki je z njim nastopila v showu, ali tista, ki je nismo videli, jasno je le, da je Dominique vse tisto, kar je morala Danielle potlačiti, da bi se lahko prilagodila patriarhalnemu, seksističnemu družbenemu redu, »normalnosti«, in da sta Sestri do tu parafraza Psiha in da po tem mutirata v parafrazo Dvoriščnega okna. Vsi v tem filmu so voyeurji. In De Palma da tudi gledalcu tega filma vedeti, da je le voyeur.