Ko je Vojna zvezd poletela, so filmi poleteli. Ali bolje rečeno: ko je Vojna zvezd poletela, so se mnogi filmi premaknili v vesolje. Tudi bolj stripovski so bili kot prej, v sedemdesetih. Vojna zvezd sicer ni bila posneta po stripu, toda izgledala je preveč stripovsko, da ji drugi filmi ne bi sledili. Flash Gordon, epos o mračnem, totalitarnem planetu, ki si skuša podrediti Zemljo, in poskočnem superjunaku (Sam Jones), ki mu kontrira s širitvijo demokracije, je bil posnet po stripu – in tako je tudi izgledal. Še več, skušal je ujeti duha in vizualni trip tega stripa, ki je poletel v tridesetih in potem potonil v pozabo. Bil je dobra replika na Vojno zvezd, še toliko bolj, ker je George Lucas naprej hotel posneti prav film o Flashu Gordonu, a si je potem zaradi čudno formuliranih avtorskih pravic premislil in raje posnel Vojno zvezd, v kateri je pa bilo – ironično! – ravno dovolj Flasha Gordona, da so dejanskega Flasha Gordona, ki ga je leta 1980 posnel Mike Hodges, razglašali za imitacijo Vojne zvezd. Au contraire! Rdeča Sonja je bila prav tako posneta po stripu, izgledala pa je kot replika na stripovskega Conana barbara, ki ga je igral Arnold Schwarzennegger, toda ne brez razloga – oba stripa je ustvaril Robert E. Howard. Logično: tudi v Rdeči Sonji igra Schwarzennegger, ne seveda Rdeče Sonje, divje bojevnice, ki jo igra Brigitte Nielsen in ki se z mečem in soundtrackom Ennia Morriconneja bombastično prebija čez reke mišic, talismanov, urokov, totalitarnih kraljic, klimaksov in večnih noči, začinjenih s Kalidorjevim tevtonskim akcentom, ki pa je še najmanjša ovira – tudi Sonja ima akcent, s katerim žveči scenografijo, kostume in srednjeveško geopolitiko.