Pevec jazza, prvi zvočni film, je leta 1980 dobil rimejk, moderno verzijo, v kateri je v vlogi, ki je nekoč proslavila Ala Jolsona, nastopil Neil Diamond, tedaj popularni pop zvezdnik. In ker je šlo za rimejk prelomne klasike, se je lahko zgodilo le to, kar je bilo neizogibno. Diamond je torej Yussel Rabinovitch, ki tezgari v newyorški sinagogi. In kdo je kantor te sinagoge? Točno, njegov pobožni oče, ki ga igra Laurence Olivier, ki je prepričan, da bo sin krenil po njegovih sledeh. Toda Yussel ima tudi skrivno, paralelno življenje – pod imenom Jess Robin namreč poje v črnskem klubu. Ko ata Olivier izve, kaj v resnici počne sin, in ko mu sin pobegne v Kalifornijo, kjer začne loviti kariero, ameriški sen in voljne ateistke, dahne: »I hef no son!« In kot da to še ni dovolj, postane zvezda, tako da lahko odpoje vse hite Neila Diamonda, recimo »Hello Again«, »Love on the Rocks« in »America«, ob katerih bi klecnil tudi najbolj zateženi hasidski ortodoks. Kdor poje hite Neila Diamonda, zlo ne misli. Toda zlo misli tumor, ki zraste na vratu Susan Strasberg – vedeževalec, bazično blefer, ki ga igra Tony Curtis, ugotovi, da to ni običajni tumor, ampak fetus, pa spet ne običajni fetus, ampak nič več in nič manj kot parazitska reinkarnacija nekega mračnega, demoničnega indijanskega šamana, ki hlepi po apokaliptičnem comebacku. Verjetno je videl Rosemaryjinega otroka, Izganjalca hudiča, Prerokbo in druge šokerje, ki so ga navdušili za sedemdeseta. Manitou – Duh zla, posnet po bestsellerju Grahama Mastertona, je okultni šoker, ki ga je režiral William Girdler – takoj po snemanju se je na Filipinih s helikopterjem zapletel v daljnovod. In ubil.